Odločitev o novomeškem županu je padla v trenutku, ko je v prvem krogu Koncilja tako nepričakovano rekel zbogom volilni karavani in pustil na cedilu vse tiste, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov, osebnih interesov, taktiziranj, strategij in pa v pomanjkanju matematičnega računa, metafizične erudicije, bojne molitve in sociološko deduktivnega konstrukta pričakovali klasični mitski novomeški politični dvoboj, med tako imenovanimi »rdečimi in črnimi«, levimi in desnimi. Padla je v trenutku, ko sta oba kandidata ostala na čistini brez tradicionalnih lokalnih ideoloških zastorov in konotacij.

Lokalne volitve so mimo. Kar je dobro, več kot dobro. Volilno telo je že močno izčrpano od programov, obljub in vizij svetle prihodnosti in hkrati preobremenjeno z realnostjo realnosti same. Vsi ostali akterji, ki so bili neposredno ali kako drugače pripeti na volilno mašinerijo, pa so bili v teh dneh tako in tako na robu resne kronične psihoze zaradi nečloveške doze stresa in dela, da raznih manjših akutnih depresij in evforij, povzročenih zaradi zavajajočih javnomnenjskih raziskav, napornih intelektualno-virtualnih debat na internetnih in drugih forumih, posledično pomanjkanje realnega seksa in frustracij zaradi nerealnih pričakovanj, želja in neprijetnih presenečenj, ne omenjamo.

Značilnosti letošnjih lokalnih volitev je več. Ena od zanimivejših je, da se vse parlamentarne stranke brez izjeme počutijo zmagovalno. Vse so zadovoljne z doseženim rezultatom. Kar je čudno. Tekma, kjer ni poraženca, načeloma ni tekma, ampak piknik. Primer: stranka iz vladajoče koalicije je v odstotkih dosegla slabši rezultat kot pred štirimi leti in daleč slabši rezultat od želenega oziroma napovedanega. Kljub temu je lider stranke javnosti pojasnil, da je že v prvem krogu napredek očiten. Kje je poanta? V tem, da je stranka že v prvem krogu dobila enega, poudarek na enega, župana več. Sedaj jih nima več štiri, ampak najmanj pet. Res nam ne preostane drugega, kot da njim in vsem ostalim iskreno čestitamo.

Druga od zanimivejših značilnosti je fenomen Janković. Ko se je zgodil, udejanjil, utelesil, natančneje spet vstal, da ne rečem reinkarniral kot vseslovenska politična ikona, ki je popolnoma zasenčila ostalo lokalno sceno, je vodja še vedno največje opozicijske stranke lahko le dahnil: desnici se je zgodil Janković. In mi smo potem lahko le še dahnili brez njega: le kdo ali kaj za hudiča se je potem zgodil levici, tristo gorjanskih škratov?!? Skratka, fenomen Janković je dodobra pretresel, če ne kar travmatiziral kontinuirano slovensko politično sceno in nekatere z njo tesno povezane reči. Še najbolj so bili prizadeti vladni mediji in pisuni, ki so že pred volitvami aktivno sodelovali pri volilni kampanji desnega protikandidata. Po volitvah so trend pljuvanja in diskreditiranja samo še nadaljevali, kar je normalno, če pomislimo, kakšno frustracijo so doživeli ob tako fenomenalni zmagi. Da bi celotno situacijo nekoliko popravili, travmatizirane posameznike in del javnosti pa nekoliko pomirili, so se nesebično aktivirali politični analitiki vseh smeri in zvrsti, ki so se na dolgo in globoko razpisali o levih in desnih vzrokih in posledicah ter o prvih in zadnjih počelih tega čudnega in skorajda nezaželenega oziroma po pisanju večine kar škodljivega slovenskega političnega pojava.

Le redki med zgoraj omenjenimi pa so prišli do enostavnih dejstev, ki so pripeljale Jankovića in ekipo do zmage. Prvo dejstvo je, da je precejšen delež volilnega telesa že pošteno naveličan parlamentarnih strank, njihovih veljakov in vojakov, še posebej odkar so desni dokazali tisto, kar je večina vedela ali vsaj sumila, namreč, da niso nič boljši od levih, ki itak niso več levi in za katere nihče več ne ve, kaj so, če so, pač pa so še slabši, in da je njihovo razumevanje bistva demokracije zelo prosto po Prešernu. In drugo dejstvo je, da je bila zmaga le posledica oziroma le rezultat vztrajnosti, študija, discipline, samozaupanja, entuziazma, matematičnega računa, metafizične erudicije in bojne molitve. In sociološko deduktivnega konstrukta, če še enkrat rečemo skupaj z našim legendarnim novomeškim županom v odhodu. Tisti pa, ki trdijo, da se tak uspeh ne da ponoviti na parlamentarnih volitvah, se močno motijo. Da se in zaradi zgoraj naštetih razlogov se verjetno tudi bo ponovil, če bo le Janković pri volji.

Značilnost teh lokalnih volitev je tudi ta, da so ljudje podprli in v prvem krogu z veliko večino tudi izvolili župane, ki so že veliko naredili za občino, ali pa ljudi, za katere imajo občutek, da so sposobni in motivirani še veliko narediti, kot v primeru Ljubljane. In to ne glede na barvo politične pripadnosti in preteklosti. To dokazujejo prepričljive in suverene izvolitve županov v Kopru, Celju in nam bliže v Dolenjskih Toplicah in Šentjerneju. Konec koncev to dokazuje tudi izvolitev Alojza Muhiča za novomeškega župana, pa čeprav na svoj specifični, »novomeško-gogaistični« način, na način katarze brez temeljnih katarzičnih spremljevalnih efektov. Odločitev o novomeškem županu je namreč padla v trenutku, ko je v prvem krogu Koncilja tako nepričakovano rekel zbogom volilni karavani in pustil na cedilu vse tiste, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov, osebnih interesov, taktiziranj, strategij in pa v pomanjkanju matematičnega računa, metafizične erudicije, bojne molitve in sociološko deduktivnega konstrukta pričakovali klasični mitski novomeški politični dvoboj, med tako imenovanimi »rdečimi in črnimi«, levimi in desnimi. Padla je v trenutku, ko sta oba kandidata ostala na čistini brez tradicionalnih lokalnih ideoloških zastorov in konotacij. V tem trenutku volivci več niso imeli izbire. Kandidata sta si bila namreč kvalitativno v vseh pogledih preveč različna, da se v tem občutljivem povolilnem in za nekatere potravmatskem obdobju ne spuščam v podrobnosti in v zgodbo o treh snažilkah …

Foto: Boštjan Pucelj