Alojz Muhič je dosegel prepričljivo zmago. Višjo kot kateri koli novomeški županski kandidat do zdaj. Tako suvereno, da mu bodo morali politični sopotniki in konkurenti v občinskem svetu mazati marmelado. Ali lahko kdo oporeka županu, ki ima več kot 60-odstotno podporo ljudstva in ki je tako suvereno ter z nežnim zamahom medvedje šape opravil s protikandidati? Težko.

A vendar so letošnje volitve za Novo mesto lahko razočaranje. Razočaranje, ki se je zgodilo že pred volitvami – z dokončnim seznamom županskih kandidatov letos poleti. Vse, kar se je zgodilo po tem, je nemara manj pomembno. Prenekatere občine so dobile župane in občinske svete, ki bodo (ali pa vsaj obljubljajo, da bodo) presekali z nezadovoljivo kontinuiteto dela. Jankovič je le najbolj izpostavljena zgodba tega splošnega pojava.

Marsikje so po drugi strani volitve odpihnile dolgoletne obstoječe župane in podprle kar koli resnega, kar se jim je postavilo kot alternativa. Z Novim mestom je drugače. Že drugič zapored obstoječi župan ni kandidiral za drugi mandat (prej Starc, sedaj Kovačič). To je pravzaprav pomenilo, da ni bilo nikogar, ki bi ga volilci bodisi nagradili bodisi kaznovali za opravljeno (ne)delo.

Predvolilna kampanja se je zaradi tega iztekla v boj za interpretacijo, kdo ima z iztekajočim se mandatom manj opraviti. In človek iz ljudskih množic je v tej bitki izpadel neprimerno bolj prepričljiv kot vase zaprti kandidat LDS.

Taktika Muhičevih pa je bila praktično brez napak: v tišini so akumulirali kapital iz prvega kroga, sklenili koalicijo s ključnim partnerjem, najmočnejšo in najbolj priljubljeno stranko, in zgolj opazovali, kako si njihovi nasprotniki z vsako potezo prazaprav zabijajo avtogole.

Za kampanjo LDS in Janeza Pezlja sicer lahko zapišemo, da ji je uspelo izvesti manever “od zmage do zmage do končne katastrofe”. Relativno neznanega Pezlja so uspeli preleviti v prvega favorita. A to je bil le zgodnji vtis, ko srca in duše občank in občanov še niso razmišljala o volitvah. Od začetka volilne kampanje je strategija LDS temeljila na navidezni realnosti javnomnenjskih anket, na navidezni prevladi v javnem mnenju (umetno narejeni s pomočjo sprevrženega foruma novomesto.org) in (na bolj ali manj) navidezni politični, menedžerski in kulturniški moči svojega kandidata.

Kako prepričljivi so se na primer spomladi zdeli odgovori na očitke o (ne)uspešnosti KC Janeza Trdine in kako bizarna so se zdela pojasnila o čiščenju čistilk v tem zavodu v trenutku, ko je Muhič triumfiral v prvem krogu! Kako nepremišljene so zdaj videti zgodbe volilnega štaba LDS, ki je po prvem krogu suvereno razglasil zmago v mestu in za poraz okrivil nizko mestno volilno udeležbo (kar seveda ni bilo res). Kako brez teže se zdaj zdijo poskusi pred drugim krogom prodreti z ljudskimi veselicami, populističnimi ukrepi o odpravi tega ali onega prispevka in kako žalostno je propadel poskus v zadnjih dneh predstaviti privlačen (“najboljši”) predvolilni program.

Ljudstvo je pač na pomoč poklicalo komunalo. Že zaradi zasičenosti z modrimi plakati se je to zdelo nujno. Vendarle bi – če nas ne bi pred in med kampanjo prepričevali o tem, kako nedvoumna je njihova zmaga – dosežek LDS lahko interpretirali tudi kot relativen uspeh za njihovo stranko. Kljub razcepom so ostali največja stranka, pripeljali svojega kandidata v drugi krog in edini izdelali predvolilni program, vreden tega imena.

Muhič je triumfiral. A realnost bo manj triumfalna. Novomeška občina je dobila oblast, ki se bo le stežka izvila iz dosedanjih vzorcev delovanja. Konce koncev je ZzD stranka, ki je de facto bila zadnjih nekaj mandatov na (ali blizu) oblasti in Alojzij Muhič je župan, ki je že sodeloval pri uspehih in neuspehih obstoječe občinske politike. A roko na srce – le težko verjamemo, da bi dokaj neodločni protikandidat (s številnimi dolgoletnimi občinskimi strukturami iz vrst LDS) uspel v resnici prodreti z novim, kot je obljubljal.

Pravi poraženec ni LDS, ampak kar vsi tisti, ki so prepričani, da Novo mesto potrebuje alternativo dosedanjemu načinu dela in preboj tudi na ravni javnih zadev. Preboj, ki bo uspel slediti tistemu, kar se dogaja na področju gospodarstva (in konec koncev tudi kulturne produkcije neobčinskih zavodov ter društev in sporadičnih individualnih presežkov na različnih področjih).

Odgovornost pa morajo nase prevzeti predvsem vsi tisti modri kritiki, ki so polni šepetajočih besed o potrebnosti sprememb, a svojega življenja za to niso pripravljeni zastaviti – v boj pa raje pošiljajo slamnate može. Seveda zaradi tega, da bodo v primeru tega ali onega rezultata lahko odigrali svojo miniaturko.

Volilke in volilci pa so – bolj ali manj nezavedno, predvsem pa hočeš nočeš – potrdili, da so s tem, kar se zadnjih nekaj let dogaja v novomeški občini, zadovoljni, in da si tega želijo še in še.