Sicer pa je spletna stran park-on.net nadgradnja spletne strani volitve.park-on.net, ki je doživela izjemen odziv novomeške in širše javnosti in v rekordnem času postala najbolj obiskana spletna stran na Dolenjskem. Sprehodi se.

Lokalne volitve so mimo. Kar je dobro, več kot dobro. Volilno telo je že močno izčrpano od programov, obljub in vizij svetle prihodnosti in hkrati preobremenjeno z realnostjo realnosti same. Vsi ostali akterji, ki so bili neposredno ali kako drugače pripeti na volilno mašinerijo, pa so bili v teh dneh tako in tako na robu resne kronične psihoze zaradi nečloveške doze stresa in dela, da raznih manjših akutnih depresij in evforij, povzročenih zaradi zavajajočih javnomnenjskih raziskav, napornih intelektualno-virtualnih debat na internetnih in drugih forumih, posledično pomanjkanje realnega seksa in frustracij zaradi nerealnih pričakovanj, želja in neprijetnih presenečenj, ne omenjamo.

Značilnosti letošnjih lokalnih volitev je več. Ena od zanimivejših je, da se vse parlamentarne stranke brez izjeme počutijo zmagovalno. Vse so zadovoljne z doseženim rezultatom. Kar je čudno. Tekma, kjer ni poraženca, načeloma ni tekma, ampak piknik. Primer: stranka iz vladajoče koalicije je v odstotkih dosegla slabši rezultat kot pred štirimi leti in daleč slabši rezultat od želenega oziroma napovedanega. Kljub temu je lider stranke javnosti pojasnil, da je že v prvem krogu napredek očiten. Kje je poanta? V tem, da je stranka že v prvem krogu dobila enega, poudarek na enega, župana več. Sedaj jih nima več štiri, ampak najmanj pet. Res nam ne preostane drugega, kot da njim in vsem ostalim iskreno čestitamo.

Druga od zanimivejših značilnosti je fenomen Janković. Ko se je zgodil, udejanjil, utelesil, natančneje spet vstal, da ne rečem reinkarniral kot vseslovenska politična ikona, ki je popolnoma zasenčila ostalo lokalno sceno, je vodja še vedno največje opozicijske stranke lahko le dahnil: desnici se je zgodil Janković. In mi smo potem lahko le še dahnili brez njega: le kdo ali kaj za hudiča se je potem zgodil levici, tristo gorjanskih škratov?!? Skratka, fenomen Janković je dodobra pretresel, če ne kar travmatiziral kontinuirano slovensko politično sceno in nekatere z njo tesno povezane reči. Še najbolj so bili prizadeti vladni mediji in pisuni, ki so že pred volitvami aktivno sodelovali pri volilni kampanji desnega protikandidata. Po volitvah so trend pljuvanja in diskreditiranja samo še nadaljevali, kar je normalno, če pomislimo, kakšno frustracijo so doživeli ob tako fenomenalni zmagi. Da bi celotno situacijo nekoliko popravili, travmatizirane posameznike in del javnosti pa nekoliko pomirili, so se nesebično aktivirali politični analitiki vseh smeri in zvrsti, ki so se na dolgo in globoko razpisali o levih in desnih vzrokih in posledicah ter o prvih in zadnjih počelih tega čudnega in skorajda nezaželenega oziroma po pisanju večine kar škodljivega slovenskega političnega pojava.

Le redki med zgoraj omenjenimi pa so prišli do enostavnih dejstev, ki so pripeljale Jankovića in ekipo do zmage. Prvo dejstvo je, da je precejšen delež volilnega telesa že pošteno naveličan parlamentarnih strank, njihovih veljakov in vojakov, še posebej odkar so desni dokazali tisto, kar je večina vedela ali vsaj sumila, namreč, da niso nič boljši od levih, ki itak niso več levi in za katere nihče več ne ve, kaj so, če so, pač pa so še slabši, in da je njihovo razumevanje bistva demokracije zelo prosto po Prešernu. In drugo dejstvo je, da je bila zmaga le posledica oziroma le rezultat vztrajnosti, študija, discipline, samozaupanja, entuziazma, matematičnega računa, metafizične erudicije in bojne molitve. In sociološko deduktivnega konstrukta, če še enkrat rečemo skupaj z našim legendarnim novomeškim županom v odhodu. Tisti pa, ki trdijo, da se tak uspeh ne da ponoviti na parlamentarnih volitvah, se močno motijo. Da se in zaradi zgoraj naštetih razlogov se verjetno tudi bo ponovil, če bo le Janković pri volji.

Značilnost teh lokalnih volitev je tudi ta, da so ljudje podprli in v prvem krogu z veliko večino tudi izvolili župane, ki so že veliko naredili za občino, ali pa ljudi, za katere imajo občutek, da so sposobni in motivirani še veliko narediti, kot v primeru Ljubljane. In to ne glede na barvo politične pripadnosti in preteklosti. To dokazujejo prepričljive in suverene izvolitve županov v Kopru, Celju in nam bliže v Dolenjskih Toplicah in Šentjerneju. Konec koncev to dokazuje tudi izvolitev Alojza Muhiča za novomeškega župana, pa čeprav na svoj specifični, »novomeško-gogaistični« način, na način katarze brez temeljnih katarzičnih spremljevalnih efektov. Odločitev o novomeškem županu je namreč padla v trenutku, ko je v prvem krogu Koncilja tako nepričakovano rekel zbogom volilni karavani in pustil na cedilu vse tiste, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov, osebnih interesov, taktiziranj, strategij in pa v pomanjkanju matematičnega računa, metafizične erudicije, bojne molitve in sociološko deduktivnega konstrukta pričakovali klasični mitski novomeški politični dvoboj, med tako imenovanimi »rdečimi in črnimi«, levimi in desnimi. Padla je v trenutku, ko sta oba kandidata ostala na čistini brez tradicionalnih lokalnih ideoloških zastorov in konotacij. V tem trenutku volivci več niso imeli izbire. Kandidata sta si bila namreč kvalitativno v vseh pogledih preveč različna, da se v tem občutljivem povolilnem in za nekatere potravmatskem obdobju ne spuščam v podrobnosti in v zgodbo o treh snažilkah …

Foto: Boštjan Pucelj

22. oktober malo po 22. uri: Znani tudi izid volitev v občinski svet, kamar se uvrsti kar 13 list.

23. oktober: Po preštetju preferenčnih glasov je znan dokončni seznam novih svetnic in svetnikov. Občinski svet bo imel 7 svetnic in 23 svetnikov.

24. oktober: Na spletni Parkovi strani objavimo prve analize volitev, ki pokažejo, da je Muhič v prvem krogu triumfiral predvsem na podeželju, kjer je protikandidat Pezelj (in tudi njegova stranka) popolnoma pogorel. A je Pezlju uspelo, da Muhiča premaga na mestnih voliščih.

25. oktober: Začnejo se intenzivna pogajanja o medsebojnih podporah pred drugim krogom, ki navsezadnje osami kandidata LDS nasproti široki Muhičevi koaliciji.

27. oktober: Ivan Grill, predsednik SDS, izjavi, da možnosti za predvolilno koalicijo s Pezljem ni in da jo bodo bodisi sklenili z ZzD ali pa bodo sklepali povolilne koalicije.

30. oktober: Pride do prvih neuradnih informacij, da bodo Muhiča podprli tudi v SDS in DeSUS, kar se kasneje tudi uresniči. Koalicija pomladnih strank propade, saj stranke Pomladi na pogajanjih ne nastopajo več enotno. Tomaž Levičar, predsednik LDS, izjavi, da jih kadrovske koalicije ne zanimajo.

3. november: Alojz Muhič na novinarski konferenci objavi, da jih podpira SDS in DeSUS. Koalicija naj bi temeljila na programski sorodnosti, kadrovanja pa naj ne bi bilo. Milan Lah, predsednik DeSUS, zanika koalicijo z Muhičem, češ da še vedno čakajo odgovor na svoje zahteve. Grill (SDS) napove, da ljudi, vpletenih v dosedanje afere, ne bo v prihodnji občinski oblasti, Muhič pa, da Miloša Dularja ne bo v povolilni koaliciji.

4. november: Časnik Dnevnik objavi edino anketo o predvolilnem razpoloženju pri nas, po kateri Muhič vodi s 65 %, a opozarjajo, da Pezelju podpora raste.

6. november: Janez Pezelj na novinarski konferenci razglasi “najboljši program v državi”, predlaga ukinitev samoprispevka, znižanje cen komunalnih storitev, protikandidata pa obtoži, da za njim stojijo ljudje, ki so občino vodili do sedaj. Primož Žižek, vodja volilnega šaba LDS, napove novo strategijo predvolilne kampanje, konkurenco obtoži uničevanja plakatov (ta se kasneje pritoži enako). Začne se plakatna vojna.

7. november: Milan Lah (DeSUS) napove podporo Muhiču. Ta Pezeljev predlog o ukinitvi samoprispevka razglasi za predvolilno manipulacijo.

8. november: Pezelj na novinarski konferenci objavi, da ga podpira SLS, vendar predsednik te stranke Alojz Turk to kasneje zanika. Volilni štab Alojza Muhiča objavi, da sedanji župan s prihodnjo oblastjo ne bo sodeloval. Primož Žižek (LDS) izjavi, da je izjava Ivana Grilla, da niso kadrovali, neresnična. Ivan Grill izjavo Žižka označi za izmišljeno.

10. november: Franci Kek na soočenju kandidatov na POP TV javno podpre Janeza Pezlja.

12. november: Alojz Muhič prepričljivo zmaga v drugem krogu volitev; tako na mestnih kot primestnih voliščih.

Franci Kek je na vprašanje, kako ocenjuje rezultat drugega kroga volitev, dejal: “Rezultat je pričakovan. Pričakoval sem 60:40 za Muhiča.” Na očitek, ki se pojavlja v javnosti, da so v predvolilnih pogajanjih zahtevali “stolčke” in 10 mio sit za Rock Otočec, pravi: “V pogajanjih je bil eden od naših predlogov, da prevzamem mesto podžupana. Vendar to ne bil bil “stolček” kot do sedaj, ampak s točno določenim namenom - za reševanje romske problematike. Mislim, da sem zelo ustrezen človek za to. O zahtevah glede Rock Otoočca - to je pa čista izmišljotina.”

Alojz Muhič

A vendar so letošnje volitve za Novo mesto lahko razočaranje. Razočaranje, ki se je zgodilo že pred volitvami – z dokončnim seznamom županskih kandidatov letos poleti. Vse, kar se je zgodilo po tem, je nemara manj pomembno. Prenekatere občine so dobile župane in občinske svete, ki bodo (ali pa vsaj obljubljajo, da bodo) presekali z nezadovoljivo kontinuiteto dela. Jankovič je le najbolj izpostavljena zgodba tega splošnega pojava.

Marsikje so po drugi strani volitve odpihnile dolgoletne obstoječe župane in podprle kar koli resnega, kar se jim je postavilo kot alternativa. Z Novim mestom je drugače. Že drugič zapored obstoječi župan ni kandidiral za drugi mandat (prej Starc, sedaj Kovačič). To je pravzaprav pomenilo, da ni bilo nikogar, ki bi ga volilci bodisi nagradili bodisi kaznovali za opravljeno (ne)delo.

Predvolilna kampanja se je zaradi tega iztekla v boj za interpretacijo, kdo ima z iztekajočim se mandatom manj opraviti. In človek iz ljudskih množic je v tej bitki izpadel neprimerno bolj prepričljiv kot vase zaprti kandidat LDS.

Taktika Muhičevih pa je bila praktično brez napak: v tišini so akumulirali kapital iz prvega kroga, sklenili koalicijo s ključnim partnerjem, najmočnejšo in najbolj priljubljeno stranko, in zgolj opazovali, kako si njihovi nasprotniki z vsako potezo prazaprav zabijajo avtogole.

Za kampanjo LDS in Janeza Pezlja sicer lahko zapišemo, da ji je uspelo izvesti manever “od zmage do zmage do končne katastrofe”. Relativno neznanega Pezlja so uspeli preleviti v prvega favorita. A to je bil le zgodnji vtis, ko srca in duše občank in občanov še niso razmišljala o volitvah. Od začetka volilne kampanje je strategija LDS temeljila na navidezni realnosti javnomnenjskih anket, na navidezni prevladi v javnem mnenju (umetno narejeni s pomočjo sprevrženega foruma novomesto.org) in (na bolj ali manj) navidezni politični, menedžerski in kulturniški moči svojega kandidata.

Kako prepričljivi so se na primer spomladi zdeli odgovori na očitke o (ne)uspešnosti KC Janeza Trdine in kako bizarna so se zdela pojasnila o čiščenju čistilk v tem zavodu v trenutku, ko je Muhič triumfiral v prvem krogu! Kako nepremišljene so zdaj videti zgodbe volilnega štaba LDS, ki je po prvem krogu suvereno razglasil zmago v mestu in za poraz okrivil nizko mestno volilno udeležbo (kar seveda ni bilo res). Kako brez teže se zdaj zdijo poskusi pred drugim krogom prodreti z ljudskimi veselicami, populističnimi ukrepi o odpravi tega ali onega prispevka in kako žalostno je propadel poskus v zadnjih dneh predstaviti privlačen (“najboljši”) predvolilni program.

Ljudstvo je pač na pomoč poklicalo komunalo. Že zaradi zasičenosti z modrimi plakati se je to zdelo nujno. Vendarle bi – če nas ne bi pred in med kampanjo prepričevali o tem, kako nedvoumna je njihova zmaga – dosežek LDS lahko interpretirali tudi kot relativen uspeh za njihovo stranko. Kljub razcepom so ostali največja stranka, pripeljali svojega kandidata v drugi krog in edini izdelali predvolilni program, vreden tega imena.

Muhič je triumfiral. A realnost bo manj triumfalna. Novomeška občina je dobila oblast, ki se bo le stežka izvila iz dosedanjih vzorcev delovanja. Konce koncev je ZzD stranka, ki je de facto bila zadnjih nekaj mandatov na (ali blizu) oblasti in Alojzij Muhič je župan, ki je že sodeloval pri uspehih in neuspehih obstoječe občinske politike. A roko na srce – le težko verjamemo, da bi dokaj neodločni protikandidat (s številnimi dolgoletnimi občinskimi strukturami iz vrst LDS) uspel v resnici prodreti z novim, kot je obljubljal.

Pravi poraženec ni LDS, ampak kar vsi tisti, ki so prepričani, da Novo mesto potrebuje alternativo dosedanjemu načinu dela in preboj tudi na ravni javnih zadev. Preboj, ki bo uspel slediti tistemu, kar se dogaja na področju gospodarstva (in konec koncev tudi kulturne produkcije neobčinskih zavodov ter društev in sporadičnih individualnih presežkov na različnih področjih).

Odgovornost pa morajo nase prevzeti predvsem vsi tisti modri kritiki, ki so polni šepetajočih besed o potrebnosti sprememb, a svojega življenja za to niso pripravljeni zastaviti – v boj pa raje pošiljajo slamnate može. Seveda zaradi tega, da bodo v primeru tega ali onega rezultata lahko odigrali svojo miniaturko.

Volilke in volilci pa so – bolj ali manj nezavedno, predvsem pa hočeš nočeš – potrdili, da so s tem, kar se zadnjih nekaj let dogaja v novomeški občini, zadovoljni, in da si tega želijo še in še.

V prvem krogu je bila udeležba v občini 59,52 %. Na mestna volišča je prišlo 57,57 %, na podeželska pa 61,72 %. Če primerjamo mestno občino Novo mesto s slovenskim povprečjem, je bila pri nas udeležba v obeh krogih nadpovprečna. saj se je v drugem krogu volitev udeležilo 48,27 %, v prvem pa 55,53 %.

Težko bi tudi govorili o kakršni koli “abstinenci” mestnih volilcev, saj je udeležba v naši občini (in tudi v samem Novem mestu) povsem primerljiva (ali celo nadpovprečna) z udeležbo volilcev v preostalih mestnih občinah, kjer je potekal drugi krog. V mestni občini Kranj se je tako volitev v drugem krogu udeležilo le 42,23 %, v MO Maribor le 47,45, v MO Nova Gorica 54,14 in v MO Velenje pa 50,7 %.

Poleg tega je potrebno razbrati, da je udeležba na podeželju ponavadi višja kot v mestih - to se vidi iz primerjave med volilnima udeležbama v mestnih in nemestnih občinah. V nemesetnih občinah je bila v drugem krogu volitev udeležba 53,11 % (prvi krogu 58,22 %), v mestnih občinah pa je bila udeležba 48,27 % (v prvem krogu 55,53 %).

Alojz Muhič se je nekoliko “potil” za zmago na mestnih voliščih, a je vendarle premagal protikandidata na 12-ih od 20 volišč. Pezelj mu je zmago najbolj prepričljivo odnesel v Brezju (85 %), v strogem centru (62%), na Grmu (57%), v Bršljinu (volišče Klemenčičeva, 57%), zmagal pa je tudi na enem od dveh volišč na Šegovi, na volišču Ulica Slavka Gruma, na obeh Grmskih voliščih in na Seidlovi.